Od odkritja ozonske luknje do Montrealskega protokola

 

 

 

Odkritje antarktične ozonske luknje

Ozonska plast ščiti ljudi in okolje pred škodljivimi ravnmi ultravijoličnega sevanja sonca. Kemikalije, imenovane snovi, ki tanjšajo ozonski plašč (ODS), so se prej nenadzorovano sproščale v ozračje; te kemikalije poškodujejo stratosferski ozonski plašč. Maja 1985 so znanstveniki Britanskega antarktičnega zavoda (BAS) Joe Farman, Brian Gardiner in Jonathan Shanklin v reviji Nature opisali svoja opažanja o velikih izgubah ozona nad Antarktiko. Odkritje antarktične ozonske luknje s strani BAS je bilo zgodnje opozorilo o potencialno nevarnem tanjšanju ozonske plasti po vsem svetu.

Dunajska konvencija, uvod v Montrealski protokol

Z napredkom tehnologije so znanstvene študije opozorile na nastajajoči problem in njegove vplive tanjšanja ozonskega plašča. Ukrepi so pozvani več let. Leta 1985 je bila kot odgovor na to ustanovljena Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča. Dunajska konvencija je bila prva konvencija te vrste, ki so jo podpisale vse vključene države, veljala je leta 1988 in jo je leta 2009 dosegla univerzalna ratifikacija.
Namen konvencije je bil spodbujati sodelovanje med narodi z izmenjavo informacij o vplivih človeških dejavnosti na ozonski plašč. Ker pa konvencija ni pravno zavezujoča, Dunajska konvencija od držav ne zahteva, da sprejmejo nadzorne ukrepe za zaščito ozonskega plašča. Montrealski protokol je bil sprejet leta 1987, da bi se lotil tega vprašanja.

Kaj je Montrealski protokol?

Montrealski protokol je bil podpisan leta 1987 in je začel veljati leta 1989. Sprva ga je podpisalo 46 držav, pogodba pa ima zdaj skoraj 200 podpisnic. Montrealski protokol o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, je globalni sporazum za zaščito Zemljinega ozonskega plašča z opuščanjem kemikalij, ki ga tanjšajo. Montrealski protokol je univerzalna pogodba, ki ureja proizvodnjo in porabo skoraj 100 umetnih kemikalij, imenovanih snovi, ki tanjšajo ozonski plašč.

Kaj pravi Montrealski protokol?

Montrealski protokol postopno zmanjšuje porabo in proizvodnjo različnih snovi, ki ozonirajo ozonski plašč, z različnimi časovnimi načrti za razvite države in države v razvoju (imenovane „države iz 5. člena“). V skladu s to pogodbo imajo vse pogodbenice posebne odgovornosti v zvezi s postopnim opuščanjem različnih skupin snovi, ki ozonirajo ozonski plašč, nadzorom trgovine z njimi, letnim poročanjem o podatkih, nacionalnimi sistemi izdajanja dovoljenj za nadzor uvoza in izvoza teh snovi ter drugimi zadevami. Države v razvoju in razvite države imajo enake, a različne odgovornosti, najpomembneje pa je, da imata obe skupini držav zavezujoče, časovno omejene in merljive obveznosti.

Snovi, ki jih nadzoruje Montrealski protokol

Priloge A (CFC-ji, haloni)
Priloge B (drugi popolnoma halogenirani CFC-ji, ogljikov tetraklorid, metil kloroform)
Priloge C (HCFC)
Priloge E (metilbromid)
Priloge F (HFC-ji)

Montrealski protokol podpira sekretariat za ozonski omot Programa ZN za okolje

Pogodba se sčasoma razvija glede na nov znanstveni, tehnični in gospodarski razvoj ter se nenehno spreminja in prilagaja. Zasedanje pogodbenic je organ za upravljanje pogodbe, tehnično podporo pa zagotavlja odprta delovna skupina, ki se obe sestajata letno. Pogodbenicam pomaga Sekretariat za ozonski omot, ki ima sedež na sedežu Programa ZN za okolje v Nairobiju v Keniji.